Pozdravljeni!           Projekti           Predstavitev           Izhodišča           Galerija           Reference           Kontakt
  

Drevo, drevesa, drevesu, drevo, pri drevesu, z drevesom

Drevo v ustvarjalnosti slikarke in oblikovalke prostora Katarine Vidmar

Ker se človek za prenovo stanovanja ali delovnega prostora ne odloči prav pogosto, gre navadno za odločitev, ki zadeva prehod iz enega stanja bivanja in delovanja v drugega. To pomeni, da je napočil čas, ko staro že odmira, novo se pa šele poraja. In ravno v tem prehodnem momentu je pomembno sprejeti prave (včasih tudi drzne in korenite) odločitve, ki bodo obnovile in podprle nove razvojne stopnje in priložnosti tako pri posameznikih, parih, družinah ali poslovnih subjektih. Katarinin ustvarjalni fokus sta transformacija in vitalnost. Z intuitivno zaznavo energetskih struktur, ki prevladujejo v danem prostoru, pronicljivo presodi o prostorskih možnostih, ki bodo v pomoč novim življenjskim izzivom. To doseže z izborom oblik kot nosilcev ali prevodnikov novih energij. Z barvami modulira kvaliteto teh energij. S strukturami in razmerji pa določi smeri energetskih pretakanj.

Procesi nenehnega, cikličnega, organskega obnavljanja se odvijajo povsod v naravnem okolju. Katarina najde v naravi, ki jo že vse življenje navdihuje in osrečuje z lepoto, mogočnostjo in čarobnostjo, svoj primarni tematski okvir in izrazni medij. Z mogočnimi barvitimi freskami, reliefi in stenskimi poslikavami v zaprt bivalni ali delovni prostor pripelje odprtost, pretočnost in vitalnost, ki jo žarčijo vrtnice, drevesa, trave, zelišča … Tako ustvarja notranjo atmosfero, ki funkcionira ne le estetsko, marveč tudi in predvsem psihološko.

Kadar v prostoru dominantno mesto zasede celo drevo ali več dreves, ne moremo mimo simbolne vrednosti te pojavne oblike. Dandanes ima večinoma le uporabno vrednost, nekdaj pa je imelo drevo v vseh kulturah veličasten pomen. Bil je nosilec skrivnosti in skrivnost sama, ki so jo različno razlagali. Mircea Eliade navaja sedem glavnih interpretacij, vsem pa je enotna ideja živega kozmosa v nenehnem obnavljanju. Drevo kot simbol življenja v neprestanem razvijanju, vključuje vso simboliko vertikale in cikličnosti. Drevo je univerzalni simbol odnosov med nebom in zemljo, med idejo in materijo. Korenine prodirajo v zemljo, veje se dvigajo v nebo, pretok idej in njenih manifestacij se vrši skozi deblo, ki povezuje obe sferi. Drevo združuje vse štiri elemente: voda se pretaka po vejah, zemlja se spaja s koreninami, zrak hrani listje, ogenj žari, ko trepetajo. Si je kaj bolj popolnega mogoče sploh zamisliti? Vendar je tako „zgrajen“ tudi človek, mar ne? Z nogami proti zemlji, z rokami k nebu, vmes trup in na vrhu glava z neštetimi za-mislimi, ki čakajo na primeren trenutek, da se realizirajo. Drevo/človek je potemtakem kot simbol tudi orodje za razumevanje stvarjenja in ustvarjanja samega.

Častili so ga v vseh mitoloških in religioznih predstavah. Po svoji osi kaže središče sveta, hkrati pa je vez med različnimi svetovi in stanji zavedanja. Zato ga poznamo tudi pod imeni kozmično drevo, drevo življenja, drevo plodnosti, božično drevo, šamansko drevo, mistično drevo ali drevo spoznanja. Dobro vemo, da je jabolko, ki sta ga Adam in Eva utrgala in jedla z drevesa spoznanja, zanetilo vso krščansko demagogijo greha, krivde in pokore. Zato lahko drevo restimulira globoko kolektivno traumo in pri posamezniku vzbudi nerazumen odpor. Kogar pa je stroga verska vzgoja obšla, je ob drevesu lahko sproščen in radosten. So tudi taki, ki ob njem ničesar ne mislijo niti ne občutijo.

In če se drevo znajde v naši hiši ali na hodniku v biroju, je gotovo v igri prenova našega intimnega ali poslovnega življenja. Premislimo, kaj nam pomeni drevo, več dreves, vrsta drevesa … Jabolko je v ljudski rabi simbol sreče, mladosti, zdravja, lepote in magičnosti. Bambus predstavlja svobodnega duha, regeneracijo in fleksibilnost. Lipa strpnost in potrpežljivost, lahkotnost duha in besed. (Zanimivo, Slovenci in lipa in strpnost v besedah?!) Breza spodbuja nove začetke, čisti preteklost in izvablja vizije. Cedra čisti preteklost, zdravi in varuje. Češnja simbolizira dobro srečo, novo romanco, ljubezen ali naklonjenost. Cipresa nas nauči, kaj pomeni žrtvovanje. Leska predstavlja skrivno znanje, sposobnost napovedovanja prihodnosti. Javor blagoslavlja in uravnoteža. Hrast, ki velja za najmočnejšega med drevesi, je simbol poguma in moči. Oljka odpravlja napetosti v odnosih, prinaša zmago in mir. Vrba izpolnjuje srčne želje, daje uvide v pretekle izkušnje. Jesen simbolizira občutljivost in višje zavedanje.

Ljudske razlage dreves so nam sicer lahko v pomoč, vendar je pri izbiri drevesa, ki bo odslej naš tihi in mogočni sostanovalec ali sodelavec, najbolje vzbuditi, prebuditi lastno intuicijo, prebrano naučeno bo tu prej ko ne ovira. Izbiro lahko prepustimo tudi Katarini, saj se bo v njenem ustvarjalnem impulzu slej ko prej pojavilo drevo, ki se hoče nastaniti prav pri nas. Drevo, ki ga Katarina z ustvarjalno namero pripelje na naše stene, je sprva videti kot stenska poslikava. Njegovo esenco (tisto potrebno ali želeno podporno energijo), ki je ohranjena v nameri, mora vsak od nas posamič aktivirati. Aktivacija namere se zgodi hipno, nepričakovano, kar naenkrat opazimo, da je tam nekaj več kot samo slika. Kaj je ta več, ve vsak sam pri sebi. To je lahko občutek povišane živosti, navdih, karkoli … Nedavno sem nekje prebrala „odprite knjigo in knjiga vas bo odprla“. Enako je z drevesom ali s čimer-komerkoli. Če se zadovoljite z estetiko, potem bo drevo delovalo na tej ravni. Če iščete globlji pomen, ga boste našli.

Ko sem renovirala svojo staro kopalnico, sva se s Katarino dogovorili za preoblikovanje prostora. Pripeljat naravo v stanovanje je bil izziv, ki sta mu hitro sledila dva prizora. Prvi je bil osameli bor na morski obali, drugi pa tolmun sredi gozda. Kadar danes potrebujem zavetje, v katerem premolknejo neprijazne, kritične misli ali negotova čustvena stanja, samo stopim v tolmun sredi gozda in se vsedem na prodnata tla. Za vse ostalo poskrbijo drevesa, mlade zelene bukve.

Bukve sem srečala, ko sva šli s Katarino v Dalmacijo. Srečala, pravim. Kajti bukev je sicer nešteto, srečaš jih pa ne prav pogosto. Srečati bukve je nekaj drugega. Srečati ne pomeni videti jih, gledati, se jih dotakniti. Srečati pomeni, da z njimi vzpostaviš popolnoma oseben, intimen stik, ki je stvar posebne pozornosti, čuječnosti. V takem stanju je možen dialog, drevesa komunicirajo. Človek je na to pozabil, saj v vzgojnem in izobrazbenem procesu ni nobenega posluha za razvoj naravne sočutnosti. Če to zavestno negujemo in spoštujemo, takrat mistično in magično doživljanje stvarstva ni noben bavbav ali izmislek. Takšne izkušnje in videnja so seveda repertoar mitološke, poganske, šamanske, tudi bioenergetske ravni zavedanja. Kadar s Katarino govoriva o teh rečeh, vedno naletiva na težave, ki so predvsem jezikovne narave: neposredne zaznave in prevajanja energij je težko artikulirati. Kadar slika drevesa, govoriva o kvalitetah posameznih drevesnih vrst. Pred kratkim se je pojavil gaber, pravzaprav cel gabrov drevored. O njegovi kvaliteti seveda lahko kje preberete, lahko pa ga kar vprašate. Drevesa imajo tisto odprtost, so skoraj takoj pripravljena stopiti v čutni stik z vami. In sem gabra vprašala, kdo je. In potem zaslišala, da je rekel „sem bukin žlahtnik“. Jaz pa, na kakšen način? In spet: da je tak kot ona, mogočen, trden in neomajen, vendar pri tem igriv, prav nič strog. Da je kot morje, ki se v vetrcu nafrtajčka. Da mu nenehno gibanje daje notranjo trdnost. Vsako drevo lahko nagovorimo. Na tak način vzpostavimo osebno vez, ki jo nato lahko sprejmemo in obudimo v svoje občutenje življenja.

Katarina vedno znova ponavlja, da je lastnost vitalnega prostora, da se energijsko sam regenerira. Da je takšen prostor zračen, pretočen, harmonično urejen in da v njem prevladujejo naravni materiali. Da ideja postane resničnost, mora obstajati jasna namera na eni strani in pripravljenost za njeno aktivacijo na drugi. Potem se zgodi umetnost. Potem se zgodi življenje. Potem seme vzklije in zraste v pokončno drevo. Potem se staro pretvori v novo in se pot življenjski sili na stežaj odpre.

Sonja Dular

V Ljubljani, 2. marca 2014


 


Copyright © 2009 Bellarte. Vse pravice pridržane.